Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Mestece pod mogočnimi švicarskimi Alpami je v letošnji sezoni postalo prizorišče nogometnega preporoda, ki ga zaznamuje meteorski vzpon FC Thuna. Klub z nizkim proračunom in srčno igro kljubuje bogatejšim tekmecem ter piše pravljico, ki jo v Švici niso videli že več kot 70 let.
Mesto Thun se nahaja ob istoimenskem jezeru in se lahko pohvali z impresivno gorsko kuliso. Ima grad, približno 45.000 prebivalcev in se v nasprotju s pričakovanju vse bolj uveljavlja kot središče švicarskega nogometa. A zasluge za to ne gredo le Nogometni zvezi Švice, ki je lani napovedala, da bo tam gradila nov center z imenom Swiss Football Home, temveč tudi lokalnemu klubu FC Thunu, ki v letošnji sezoni koraka proti prvemu naslovu državnega prvaka in piše eno najbolj neverjetnih pravljic v zgodovini švicarskega nogometa.
Od lige prvakov do skorajšnjega propada
Zgodovina FC Thuna je vse prej kot enoznačna. Klub, ki je bil ustanovljen že leta 1898, je doživel številne vzpone in padce, a še zdaleč ni povsem anonimen. Ljubitelji nogometne igre z nekoliko boljšim spominom se kluba zagotovo spomnijo iz sezone 2005/06, ko je nastopal v ligi prvakov in v skupini z Ajaxom, Arsenalom in praško Sparto osvojil štiri točke ter zasedel tretje mesto.
A če se je tedaj zdelo, da je pred klubom svetla prihodnost, je bila ta zaradi spleta različnih okoliščin vse prej kot to. Leta 2019 je izgubil v finalu švicarskega pokala, leto pozneje pa izpadel v drugo ligo. Zaradi tega se je znašel v hudi finačni stiski. Kar nekajkrat mu je grozil propad, nazadnje leta 2024, pred njim pa sta ga rešila kitajski investitor Chien Lee in člana izvršnega odbora Beat Fahrni. Thun si je v minuli sezoni naposled le opomogel, osvojil Challenge League z 11 točkami prednosti ter končal petletno obdobje nastopanja v drugi ligi.
Kljub prepričljivim predstavam v drugem rangu švicarskega nogometnega tekmovanja, je Thun v letošnji sezoni veljal za najresnejšega kandidata za osvojitev zadnjega mesta v 12-članski švicarski ligi. “Mnogi strokovnjaki so jih postavili na prvo mesto, ko je bilo govora o izpadu. Pričakovanja so bila zelo nizka in navijači so menili, da bi bil že obstanek velik uspeh,” je v nedavnem pogovoru za The Guardian razkril novinar časnika Berner Zeitung Adrian Horn.
Silovit juriš proti vrhu lestvice
A s štirimi zmagami in remijem v uvodnih petih krogih je Thun tekmece in kritike hitro utišal ter jim dal vedeti, da vrnitev v drugo ligo ne pride v poštev. Dobro formo je obdržal tudi v nadaljevanju prvenstva, navdušil pa z neverjetnim nizom med 16. decembrom in 14. marcem, ko je na 13 zaporednih tekmah vpisal 12 zmag in remi. Na krilih sijajnih dosežkov se je utrdil na vrhu, na katerem ima šest tekem pred koncem enajst točk naskoka pred najbližjim zasledovalcem St. Gallnom.
Thun je na sobotnem derbiju proti četrtouvrščenemu Baslu odigral zadnjo tekmo rednega dela. Liga se je zdaj razdelila na dva dela – skupino za prvaka in skupino za izpad. Do zaključka prvenstva sledi še pet krogov, v katerih se bodo ekipe med seboj pomerile po enkrat.
Uspeh Thuna je še toliko bolj neverjeten, ker je bila vrednost njegove ekipe na začetku sezone druga najnižja v ligi. Ocenjena je bila na slabih 16 milijonov evrov, oziroma kar 55 milijonov manj od najvrednejše švicarske zasedbe Young Boys in 43 milijonov manj od aktualnega prvaka Basla.
Zanimivo, Thun je po napredovanju večinoma obdržal igralce, ki so ga popeljali v prvo ligo, s čimer je zadržal homogenost v ekipi. Ta je v glavnem sestavljena iz domačih nogometašev, saj je v 27-članski zasedbi le sedem tujcev. “Dejali so nam, da moramo spremeniti ekipo, vendar je bilo za nas zelo pomembno, da moštvu, ki mu je uspelo nekaj posebnega, zagotovimo kontinuiteto. Ta skupina igralcev je imela dobro miselnost in zmagovalni duh,” je v začetku meseca dejal trener Thuna Mauro Lustrinelli.
Učinkovitost namesto lepote
Povprečna starost ekipe znaša 25,6 let in vključuje zdravo mešanico mladosti, zrelosti in izkušenj. Njeno jedro sicer sestavljata kapetan in steber obrambe Marko Bürki ter vezist Leonardo Bertone. Prvi je brat nekdanjega dolgoletnega vratarja Borussie Dortmund Romana Bürkija, drugega zaradi svoje karizme in prostih strelov v Švici radi primerjajo kar z Davidom Beckhamom.
Za njihovega največjega talenta velja 20-letni Franz-Ethan Meichtry, ki ga že povezujejo z vpoklicem v švicarsko člansko vrsto in morebitnim nastopom na prihajajočem svetovnem prvenstvu, za moštvo pa prav tako nastopajo tudi trije reprezentanti. S 13 goli njihov najboljši strelec Elmin Rastoder igra za Severno Makedonijo, Brighton Labeau za Martinik, Mattias Käit pa za Estonijo.
In četudi ima Thun v tej sezoni žogo v povprečju v posesti le 46,5-odstotkov igralnega časa – manj kot osem drugih ekip v prvenstvu – je na prvem mestu po številu dotikov v nasprotnikovem kazenskem prostoru. Posledično je ekipa z največ doseženimi goli v ligi (72).
“Njihov slog igre ni lep, vendar igrajo pametno in nadzorujejo tekme na vse možne načine. Dobivajo obračune, v katerih niso najboljši, a s svojo prebrisanostjo, ki poudarja pozitivne plati ekipe, uspešno nadomestijo pomanjkanje globine in spretnosti, ki jo premorejo boljši nasprotniki od njih,” je za BBC vodilno zasedbo švicarske lige opisal športni novinar Craig King.
“Če lahko dosežemo zadetek z dvema podajama, zakaj bi jih morali narediti 10 ali 20? Zame ni najpomembnejše, da imamo žogo v svoji polovici,” pa je igralni slog svoje ekipe opisal Lustrinelli.
Arhitekta thunskega čudeža
Prav 50-letnik je poleg predsednika Andresa Gerberja najbolj zaslužen za neverjeten vzpon Thuna v letošnji sezoni. Klub namreč poznata odlično, nenazadnje sta bila oba del ekipe, ki je pred dvema desetletjema navduševala v najelitnejšem evropskem klubskem tekmovanju.
“Thunu sem se pridružil ob koncu igralske kariere in se nepričakovano znašel v ligi prvakov,” se je v pogovoru za The Guardian enega najlepših obdobij svojega življenja spominjal Gerber.
Ko je leta 2009 nogometne čevlje dokončno obesil na klin, je v klubu prevzel vlogo športnega direktorja, njegov predsednik pa postal enajst let pozneje, ko se je švicarski prvoligaš znašel pred enim najtežjih obdobij v svoji zgodovini.
“Izpadli smo v drugo ligo, prejšnji predsednik Markus Lüthi je odstopil in jaz sem bil edini, ki ga je lahko nadomestil. Razmere so bile zelo težke. Nismo vedeli, ali bomo finančno preživeli. Šteli smo vsak evro. A nekako smo se znašli, vse dokler ni prišel nov vlagatelj,” je dejal 52-letnik, ki se lahko pohvali tudi s štirimi nastopi za švicarsko reprezentanco.
Leta 2023, ko se je Thun v drugi ligi nahajal na sredini prvenstvene razpredelnice, se je Gerber spomnil na svojega soigralca Lustrinellija, ki je imel za seboj uspešno obdobje vodenja švicarske vrste do 21 let. Čeprav je imel ta na mizi veliko donosnejše ponudbe, se je odločil za vrnitev v okolje, kjer se je od nekdaj počutil domače.
“Z Maurom nisva bila pogosto v stiku, vendar sva ostala v dobrih odnosih iz igralskih dni. Obiskal sem ga na domu, mu razložila projekt in ga navdušil do te mere, da je privolil,” je povedal Gerber.
“Po pogovoru z Andresom sem čutil, da je to pravi projekt zame. Izbral sem ga s srcem,“ pa je za britanski časnik pristavil Lustrinelli.
Ni vse v denarju
S skupnimi močmi sta Thun počasi, a vztrajno znova postavila na noge in ga vrnila med švicarsko elito, kjer sta si za cilj sprva postavila, da ekipa kljub drugemu najnižjemu proračunu v ligi konča v prvi polovici lestvice.
“Spomnim se, da sem se po sedmih ali osmih tekmah usedel z Leonardom Bertonejem in mu rekel: ‘Glej, smo na vrhu lestvice.’ Bilo mi je smešno. Imamo veliko nepreizkušenih igralcev, zato nismo vedeli, kako bodo reagirali. A vsi so se odzvali sijajno. Nikoli nismo bili živčni, nikoli nismo čutili pritiska,” je letošnjo še nezaključeno odisejado opisal Bürki, ki pa se še kako dobro zaveda, kakšen podvig mu lahko s soigralci uspe.
V Evropi je namreč le peščica klubov, ki se lahko pohvalijo, da so naslov prvaka osvojili po tem, ko so še leto pred tem nastopli v drugem rangu nogometnega tekmovanja. V Švici je to že davnega leta 1952 uspelo le Zürichu, identično zgodbo pa sta spisala tudi Nottingham Forest v Angliji v sezoni 1977/78 in pa Kaiserslauternu v Nemčiji v sezoni 1997/98.
“Zgodovina nam pravi, da se v nogometu včasih dogajajo nore stvari. Ni vse v denarju. Za prihodnost je pomembno, da lahko nekaj lepega dosežeš tudi brez njega,” je poudaril Lustrinelli.
Čeprav številni v Thunu vidijo tudi ponovitev pravljice, ki jo je leta 2016 z osvojitvijo premier lige na primer spisal Leicester in pa lani na Švedskem Myallby, pa zgodba Švicarjev, ki v 128 letih obstoja še niso osvojili pomembnejše lovorike, še najbolj spominja na tisto, ki jo v zadnjih letih piše Bodo/Glimt.
Podobnosti med njima je namreč kar nekaj – od tega, da sta iz majhnega mesta, do tega da stavita na domače nogometaše in igrata na stadionu z umetno zelenico, ki ne sprejme več kot 10.000 navijačev.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje